Se je kdo kdaj vprašal, kako je sprava videti v realnosti? Spravo dosegamo že približno 30 let. Eni so upali, da bo en simbolni pogreb in rokovanje dovolj, da bo 8. julija 1990 to že za nami. Modri in preizkušeni nadškof je napovedal dolgo in težko pot. Kako pa si res predstavljamo spravo?
Ko Slovenija doseže spravo, bo misel v Sloveniji svobodna. Na isti družboslovni fakulteti bo dovoljeno razmišljati različno, pluralno in to bo povsem normalno in vredno spodbujanja. Različne fakultete bodo tekmovale med sabo in spoštovale mnenja druga druge. Imeli bomo svetovnonazorsko različne profesorje in novinarje, ki se bodo nadvse trudili poučevati in poročati objektivno in se vživeti v resničnost drugega.
Nihče več ne bo govoril o krivosodju. V pravosodnem sistemu ne bo več sodnikov, ki so se šolali na pravni fakulteti v času komunizma in hočeš ali nočeš včasih ne zmorejo iz tega okvirja. Imeli bomo evropsko izobražene sodnike, ki jim bo integriteta pomenila največ. Svoboda duha in človekovo dostojanstvo bosta najvišji merili presojanja.
V gospodarstvu bo veljalo, kaj znaš, ne čigav si. Za podelitev ugodnega posojila ne bo več dovolj udeležba na (pravi) zgodovinski slovesnosti, ampak bo potreben pogumen poslovni načrt. Iz gospodarstva bodo izginile mreže tistih, ki so si premoženje nagrabili s pozicije politične moči.
Zgodovina našega naroda se ne bo pisala na novo. Začela se bo na začetku, ne nekje v sredini. Pomnila bo tudi pogumne bitke z meči, ne le tistih s pištolami in mitraljezi. Zgodovina bo pravično razsojala – pokazala bo na tisto, kar je naš narod zmogel in naredil dobro, pokazala bo na napake in jih priznavala. Nismo narod, ki bi svojo samozavest gradil na vojaški moči, zato ni potrebe, da iščemo ponos v bitkah, ki niso prinesle drugega kot gorje.
V preteklost bo šlo – takrat končno že – tudi obdobje, ki ga danes imenujemo polpretekla zgodovina. Spominjali se ga bomo na podoben način kot turških vpadov, kot soške fronte, z oddaljene perspektive, brez čustvene zaznamovanosti. Iz tega dela zgodovine se bo dokončno umaknila propaganda »zmagovalcev«, realno se bo ovrednotilo tudi, kaj je res in kaj mit na strani »poražencev«. Slika tega obdobja bo naslikana z realnimi barvami – naslikane bodo realne okoliščine, realne želje, pohlep in ukazi. Besede, kot so državljanska vojna, revolucija, izdaja, vojni zločin in zločinec, bodo dobile svoj pravi pomen. Krivda ne bo kolektivno raztresena naokoli, ampak bo pripisana tistim, ki so jo zakrivili – z imenom in priimkom. In njihovi kipi bodo postavljeni v muzej skupaj z opominom.
Inštitut za novejšo zgodovino bo preštel vse žrtve in vsaki pripisal tudi morilca. In morilcu bo pripisal žrtve. In zgodba bo napisana takšna, kot je bila. Kompleksna, a razumljiva. In tako bo zapisano tudi v osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih. Knjige, ki so prikazovale zgodovino enostransko, bodo na platnice dobile opozorilo, da jih berimo, a previdno. In učiteljice zgodovine tega poglavja ne bodo več izpuščale, ker bi se bale, da bi kaj rekle narobe.
Vsakega 23. avgusta bo najbolj normalno, da se celoten politični vrh zbere na, takrat že dokončanih, Teharjah. S sprehodom po stezi tišine bodo v svojo zavest sprejeli, da smo bili strahote koncentracijskih barak in zloglasnih dvorišč sposobni proizvesti tudi Slovenci. In dotaknil se jih bo dolg seznam imen umorjenih. Tudi tako majhnemu narodu se lahko zgodi, da v viharju zgodovine ne ve več, kaj je prav in kaj se sme. Teharje bodo več kot le nekaj dreves in belega betona, bodo opomnik, da tudi po takem nasilju lahko znova zaživimo skupaj. Smeti bodo našle prostor drugje.
Mogočni Kočevski rog bo postal nacionalni park. Tja ne bomo šli gledat le mogočnih dreves in divjih živali, ogledali si bomo tudi dosežke partizanske zdravstvene oskrbe, videli bomo barake vodstva revolucionarnega tabora in se informirali o vzrokih in krvavih posledicah revolucije. Avtobus nas bo nato odložil pri Macesnovi gorici. V breznu že dolgo več ne bo trupel, ta bodo dostojno pokopana. Urejena pot nas bo nato vodila mimo opozoril, mimo pomnikov do Jame pod Krenom. Tam bo vsako leto maša – a ne več za žrtve. Mašo bodo duhovniki darovali za morilce. Tudi iz te jame bomo prekopali žrtve, pa naj bodo Hrvati, Srbi ali pripadniki drugih narodnosti. Na svojem ozemlju ne bomo hodili po kosteh. Tudi drugod po Sloveniji bomo odkopali trupla, ta ali ona, postavili tihe pomnike in jih dostojno pokopali na pokopališča. Kočevski rog bodo ob obletnicah obiskovali državniki tujih držav, od koder prihajajo žrtve. Skupaj z našim državnim vrhom bodo ponavljali »Nikoli več!« in hodili po poti miru.
V politiki ta tema ne bo več dnevno prisotna. Krivice bodo odpravljene, ukradeno premoženje vrnjeno, mrtvi pokopani. Vsako leto znova bodo v juniju in oktobru opozarjali – nikoli več. K spomeniku na Kongresnem trgu bo ob dnevu državnosti položenih toliko vencev, kolikor je strank.
Osebe v zgodovini, ki so zagrešile zločine, bodo izgubile privilegij spomina, ki jim je dan z imeni ulic in trgov, njihovi kipi bodo umaknjeni v muzejske zbirke, njihova vloga jasno povedana. Šole bodo nosile imena po svetlih zgledih za vse Slovence.
Ampak to bo takrat. Jutri je nov dan.
Comments are closed.