Stavek, ki ga slišimo vse pogosteje. In ko se malo bolj ozremo naokrog, vidimo kar nekaj potrditev tega stavka. Če začnemo že samo pri politiki- ta je za večino mladih brezvezna, ker po njihovem mnenju politiki tako ali tako nič ne naredijo, imajo bajne plače za zgolj in samo sedenje v klopeh Državnega zbora, predvsem pa zato, ker se po hodnikih le-tega že vrsto let sprehajajo bolj ali manj isti obrazi. Če nadaljujemo v Cerkvi, tudi ta je po mnenju večine zgolj za starejše, saj se za mlade tako ali tako nič ne dogaja. Da se dotaknemo še kulture- tudi ta je brezvezna. Ker hej, kdo pa bo svoj čas zapravljal za obisk gledališča, okrogle mize ali kakšnega predavanja, kjer bo moral mirno sedeti uro ali dve? Morda je v vsej tej zmešnjavi prisotna ena svetla točka- šport. Pa še tukaj se zgoraj omenjena pasivnost vedno bolj opaža.
Živimo v dobi elektronike, v dobi, ki jo krojijo družbena omrežja in všečki. In če za katero področje lahko rečemo, da smo zelo aktivni, je to uporaba družbenih omrežij. Če ne vsako uro, pa zagotovo vsaki dve večina zelo aktivno pogleda objave na Instagramu in Facebooku.
To je ena- tista najbolj opazna stran mladih. Druga, ki pa ob vsem tem težko pride do izraza pa je, da smo mladi tudi zelo aktivni. Aktivni smo tako v politiki, Cerkvi, kulturi, športu, v različnih organizacijah- in kar nam je skupnega z zgoraj omenjeno skupino pasivnežev- tudi na družbenih omrežjih. Če pogledamo samo naš podmladek, lahko vidimo, da politika zelo zanima tudi tiste mlajše od 50 let. Če se ustavimo v Cerkvi, imamo oratorije, mladinske skupine, skavte. Enako je v kulturi- število mlajših glasbenih skupin in glasbenikov ter kulturnikov je iz dneva v dan večje. Dejstvo, pred katerim pa si ne moremo in ne smemo zatisniti oči pa je, da smo tisti, ki smo v kakšni organizaciji bolj aktivni za večino naših vrstnikov čudni. Morda smo res malo čudni, vendar s tem kažemo, da nam ni vseeno za svet v katerem živimo.
Sicer je res, da je najlažje sedeti doma za računalnikom, morda na pijači s prijatelji, kjer ne smemo pozabiti, da gledamo vsak v svoj telefon, in zgolj in samo kritizirati kako imajo eni visoko plačo pa nič ne delajo, kako drugi porabljajo naš denar, in kako imajo tretji preveč časa ker gredo na kulturno prireditev ali v telovadnico. Ob vsem tem pa je zelo pomembno poudarjanje stavkov ”jaz tako ali tako ne morem ničesar spremeniti” oziroma ”to se me ne tiče”. Oh, pa še kako se nas tiče, navsezadnje smo ravno mi tisti, ki bomo že čez nekaj let nadomestili vse te starejše veljake v naši deželici. In- ali res ne moremo ničesar spremeniti? Toliko svobode kot jo imamo sedaj, nismo imeli še nikoli, zatorej- ne moremo ali nočemo ničesar spremeniti?
Na nas, tistih, ki smo aktivni, pa čeprav smo marsikdaj čudni, za svetom, staromodni in še kaj je, da pri svojem delu in poslanstvu kljub vsemu vztrajamo- čeprav je marsikdaj težko. Morda naši rezultati ne bodo opaženi v enem dnevu, morda niti v enem mesecu, toda če bomo s svojim žarom uspeli navdušiti vsaj enega, bomo naredili veliko več, kot pa če bi iz dneva v dan poudarjali, da je vse brezveze. Že Gandhi je dejal: ”Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”
Klementina Fidler
Comments are closed.