Ob prebiranju članka na 24ur o rušenju nelegalne gradnje in nosečnici, ki je ostala brez doma se vprašam, ali smo v Sloveniji pred zakonom res vsi enaki in zakaj so nekateri “bolj” enaki kot drugi?
Pravna država ne sme temeljiti na čustvenih zgodbah, ampak na enakih pravilih za vse. Če navaden državljan gradi brez dovoljenj, ga čakajo globe, inšpekcijski postopki ali celo rušenje objekta. Če želi vodovod, kanalizacijo ali elektriko, mora urediti lastništvo, pridobiti dovoljenja in plačati vse prispevke. Zakaj bi za kogarkoli veljala drugačna pravila?
Ne bi smela. Pa vendar se to dogaja, v romskih naseljih. In ravno to ustvarja krivico in neenakost. Ostali leta in leta zbiramo denar, da bi lahko prišli do svoje prve hiše, plačujemo davke, komunalne prispevke in spoštujemo slovensko zakonodajo. Hkrati pa gledamo, kako država išče načine za legalizacijo nelegalnih gradenj, financiranje infrastrukture v nelegalnih naseljih in posebne rešitve za tiste, ki pravil preprosto niso spoštovali. To ni socialna politika. Je sporočilo, da se spoštovanje zakonov ne izplača.
Enakost pred zakonom bi morala pomeniti, da smo pred njim vsi enaki. Vendar danes prepogosto vidimo, da so nekateri preprosto pred njim bolj enaki od drugih. Prepogosto je občutek ravno nasproten. Nekdo, ki zakone spoštuje ima manj pravic kot nekdo, ki jih ne. To ni le nepravično, je nevarno za zaupanje v državo in njene institucije.
Ob tem ne smemo prezreti niti varnostnih razmer v jugovzhodni Sloveniji. Prebivalci Novega mesta, Ribnice, Kočevja, Škocjana in drugih občin že leta opozarjajo na varnostne težave, nasilje, ilegalne gradnje in neučinkovitost države pri reševanju romske problematike. Njihove skrbi prepogosto ostanejo preslišane, javna razprava pa se sproži šele takrat, ko pride do posamezne odmevne zgodbe. Pravičnost ne pomeni le sočutja do enega primera. Pomeni, da država enako zaščiti tiste, ki vsak dan živijo s temi težavami, in enako dosledno uveljavlja zakonodajo za vse.
Če želimo ohraniti zaupanje v pravno državo, moramo vztrajati pri enem preprostem načelu: zakon mora veljati enako za vsakega posameznika, ne glede na njegovo poreklo, socialni položaj ali pripadnost katerikoli skupnosti. Sočutje do človeka nikoli ne sme postati izgovor za dvojna merila. Dokler bodo nekateri živeli po pravilih, drugi pa mimo njih, bomo vedno bolj oddaljeni od družbe, ki temelji na pravičnosti, odgovornosti in enakosti pred zakonom.
In če smo na točki, ko zakoni veljajo le še za “poštene” državljane, se sprašujem, komu pravna država danes dejansko služi?
Piše: Maša Brulc, generalna sekretarka
Comments are closed.