Migrantska politika

/Migrantska politika

24. junij 2015

O beguncih malo drugače

V zadnjih letih se problematika begunstva zaostruje in si tudi v Sloveniji ne moremo več zatiskati oči. Slovenska javnost postaja zainteresirana za težave, ki nas bodo kmalu doletele. V zadnjih tednih lahko beremo ne več samo o reševanju begunskih ladij v Sredozemlju, ampak je moč opaziti naraščajoče število člankov v slovenskih medijih, ki v večini kar sami ponujajo odgovor na vprašanje o sprejemanju beguncev. Pri tem pristopu primanjkuje dolgoročnega pogleda na samo problematiko in na posledice možnih izhodov, zato je vredno, da temo osvetlimo nekoliko drugače.

Afrika in Bližnji Vzhod se srečujeta z velikim številom spopadov, ki imajo kot posledica pobeg dela civilnega prebivalstva. Mnogi si kot rešitev predstavljajo prihod v Evropo. Med njimi je gotovo pomešanih več ekonomskih migrantov in morda še kakšen terorist, pa vendarle ne bi bilo pošteno vseh označiti za ekonomske migrante ali kaj šele za teroriste. Govorimo o valu ljudi, ki si želijo živeti v miru, a doma tega ne morejo. Prva ugotovitev torej je, da ti ljudje potrebujejo pomoč.

Če želimo širše razumeti begunsko problematiko, moramo pogledati v njeno prihodnost. Prebivalstvo v Afriki eksponentno narašča. Leta 1995 je Afrika po številu prebivalcev prehitela Evropo, čez 80 let pa bo Afrika število prebivalcev podeseterila. Če prištejemo vplive okolja, lahko pričakujemo segrevanje Afrike za 2°C in posledično zmanjšanje pridelka za 10%. Iz tega izhaja, da bo spopadov za vodo, hrano in življenjski prostor vse več in ne manj. Druga ugotovitev je, da dotok beguncev v Evropo ne bo nikoli manjši kot je danes.

Države po svetu so ubrale različne načine, kako se spopasti s tem izzivom. Avstralija, denimo, z operacijo Suverene meje. Vsako begunsko ladjo brez izjeme zavrnejo, prišleke pošljejo v zaporna/begunska taborišča na Papui Novi Gvineji, Nauru in drugam. Tem državam plačujejo za namestitev teh beguncev. Prihod ladij se je v 1 letu zmanjšal za 90% in že mesece ne beležijo prihoda ilegalnih ladij. ZDA pa so zgradile 3140km dolgo ograjo na meji z Mehiko, ki jo nadzorujejo s kamerami in senzorji. Vredno se je spomniti, da sta tako ZDA kot Avstralija v svoji zgodovini sprejemali izjemno veliko število priseljencev in beguncev, danes pa postavljajo zelo ostre meje, kar nam da slutiti, da je problematika drugačna kot pred leti. Izrael pa je k navalu Sudancev in Eritrejcev pristopil tako, da jim je ponudil 3500$ in enosmerno vozovnico domov ali v neko tretjo državo. Kdor tega ni sprejel, ga je čakal zapor zaradi nelegalnega prečkanja meje. Na meji z Egiptom pa so Izraelci zgradili 225km dolg zid. Prehodi čez mejo so se zmanjšali od 10.000 na nič. Za diametralno nasprotno pot se je odločila Švedska. Sklenila je, da bo prihod v svojo državo omogočila prav vsem Sirijcem, ki se bodo za to odločili. V naslednjih letih jih pričakujejo skupno 360.000. Mimogrede, Švedska danes spodbuja druge države k prerazporejanju beguncev, ker so oni preobremenjeni.

Pomemben vidik, ki ga politična korektnost marsikaterega politika gladko spregleda je (ne)uspeh pri integraciji oz. asimilaciji prišlekov. Pri tem moramo biti toliko realni, da se zavedamo, da omenjeni begunci ne bodo nikdar odšli nazaj domov, tudi če se razmere pri njih umirijo. Evropski način življenja je pač toliko boljši. Do danes so evropske izkušnje pri integraciji beguncev slabe. Poznamo ustvarjanje vzporednih zaprtih družb, ki živijo mimo gostiteljske skupnosti. To lahko vidimo med sprehodom po predmestjih Stockholma, Bruslja, Berlina ali Pariza in sploh, če se spomnimo spopadov v Franciji in na Švedskem z zažiganjem smetnjakov in avtomobilov. Trk civilizacij je realnost, ki je odgovorni za naše skupnosti ne smejo prezreti s pavšalnimi argumenti o odprtosti in modernosti. Spomnimo se lahko besed kanclerke Merklove, ki je poskus multikulturne družbe označila za popolnoma neuspešen pristop – “Dieser Ansatz (Multi-kulti) ist gescheitert, absolut gescheitert”. To je lahko naša tretja ugotovitev.

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen. Norveška je zanimivo ugotovila, da bi jih sprejemanje in skrb za enega begunca na Norveškem stalo 125.000$, s tem denarjem pa bi lahko v Jordaniji oskrbeli kar šestindvajset beguncev. Tukaj se odpira prva možna rešitev: da se s pomočjo OZN ustvarijo svobodna ozemlja, bližje konfliktnim območjem (tudi zato, da ne bi bilo treba beguncem prepotovati šest tisoč in več kilometrov do Sredozemlja) v dogovoru z lokalnimi vladami, kjer bi jim nudili vso potrebno pomoč in infrastrukturo za dostojno življenje, ne zgolj minimum begunskih taborišč. V vsakem primeru pa so vsi ukrepi dolgoročno nesmiselni, če se zares ne lotimo vzroka težav, torej konfliktov samih in ureditev razmer tam.

To morajo storiti odgovorni politiki. Se pa bojim, da je v evropskih politikih premalo poguma, saj se prepogosto odločajo za kratkoročne ukrepe, torej za obliže, ker je to lažja pot; na dolgi rok pa je ta pot obsojena na dodatni obliž in nato na dodatnega, vse dokler nastala tvorba ne razpade. Takrat pa bo zares potrebno potegniti odločne poteze, za katere bo morda že prepozno.

Iz naših ugotovitev torej izhaja, da begunci potrebujejo našo pomoč. Teh beguncev pa bo vse več, ki bodo prišli in se slabo (ali ne) vključili v našo družbo. To so druge države z več izkušnjami označile za zgrešen pristop in zato tega ne delajo več. Prosto priseljevanje v nedogled več kot očitno ni dolgoročno vzdržna rešitev, zakaj bi jo potem ubrali mi?

Bodimo solidarni do ljudi v stiski, hkrati pa ne pozabimo na dolgoročno dobrobit naše skupnosti, do katere imamo konec koncev prvo in največjo odgovornost.

Federico V. Potočnik,
predsednik Mlade Slovenije

Najti moramo način, ki bo za njih koristen, za nas pa vzdržen. Npr. Norveška je ugotovila, da potrebuje 125.000$, za to, da namesti enega begunca pri njih na Norveškem. S tem denarjem pa lahko poskrbi za šest beguncev v bližini, recimo v Jordaniji. O tem moramo zagotovo razmisliti.

Trk civilizacij prinaša neizogibna trenja in žrtve nedolžnih. Evropa mora to za vsako ceno preprečiti.

Zakaj bi morala ti in jaz plačati za stroške selitve narodov?

Politična korektnost? Ne, hvala.

V MSi nismo pozabili na naše policiste

Medtem, ko smo člani MSi uživali v družbi mladih v Stični, smo se spomnili tudi na naše policiste, ki v času migrantske krize varujejo našo mejo.

Ob prebiranju nekaterih novic, da zanje ni najbolje poskrbljeno, smo se odločili, da jih obiščemo in jim odnesemo tudi nekaj okrepčila. Bili so nas veseli.

Seznanili smo se tudi s stanjem na meji in se jim zahvalili za njihov trud in požrtvovalno delo. V podmladku NSi jim želimo uspešno in varno delo v prizadevanju za varovanje naše domovine.

2. september 2015

Reševanje migrantske in begunske krize

Notranjepolitičnim uredništvom

IZJAVA ZA JAVNOST

 

»REŠEVANJE MIGRANTSKE IN BEGUNSKE KRIZE«

 

V Mladi Sloveniji – podmladku NSi pozivamo vlado k aktivnemu in premišljenemu reševanju migrantske in begunske krize, ki naj upošteva mednarodni in notranji pravni red ter razlike med pojmoma begunec in migrant, ki jih ta prinaša.

 Vlada je dolžna v skladu z mednarodnim in notranjim pravnim redom za osebe, ki zaprosijo za azil, ustrezno poskrbeti. V MSi za reševanje begunske krize od vlade pričakujemo:

–     spoštovanje Zakona o azilu, zagotovitev zdravstvene oskrbe, dovolj namestitvenih kapacitet, hrane, vode za tiste, ki v Sloveniji zaprosijo za azil;

–      zagotovitev hitrega in čim bolj pravičnega reševanja vlog za azil;

–      da po umiritvi razmer poskrbi, da se lahko begunci vrnejo na svoje domove;

–      naj mednarodni skupnosti predlaga oblikovanje begunskih zatočišč v bližini prizadetih krajev in sodelovanje z državami blizu kriznih območij, da beguncem ne bo potrebno za iskanje miru in varnosti prestajati dolgih nevarnih poti v Evropo;

–      sodelovanje pri iskanju načinov za dolgoročno umiritev razmer na kriznih področjih.

Na drugi strani mora vlada pri reševanju migrantske problematike v skladu z Zakonom o nadzoru državne meje in Zakonom o tujcih poskrbeti, da se bo varovala suverenost slovenske meje.

Pri reševanju te problematike moramo delovati v skladu z obstoječo zakonodajo in načelom solidarnosti ter humanosti in z vso skrbnostjo poskrbeti za osebe, ki imajo status begunca. Enaka obravnava migrantov in beguncev poslabša položaj beguncev, saj tako zanje ostane manj sredstev, prostora in pomoči. Iskati moramo čim več možnih rešitev in se pri tem osredotočiti na pomoč beguncem. Rešitve pa morajo biti za njih koristne in za nas vzdržne.

400 evrov kazni za migrante?
Zakaj slovenske oblasti ne spoštujejo 45. člena Zakona o nadzoru državne meje, ki določa najmanj 400 evrov kazni za ilegalne prehode meje?

11. november 2015

MSi sprašuje ministrico: 400 € kazni za migrante?

 

Notranjepolitičnim uredništvom

IZJAVA ZA JAVNOST

 

»MSi SPRAŠUJE MINISTRICO: 400 € KAZNI ZA MIGRANTE?«

 

  Na vas se obračamo z vprašanjem o spoštovanju 45. člena Zakona o nadzoru državne meje.

Ali spoštujete Zakon o nadzoru državne meje in v skladu z njim z globo 400 € kaznujete migrante, ki nezakonito prestopajo državno mejo? Ali za tujce v nasprotju z drugimi državljani velja prilagojen način izvrševanja državnih zakonov?